Za izlet se je nas nabralo za dva avtobusa. Ne ustavi nas vreme, saj vzdušje naredimo ljudje. Odpeljali smo se proti Tržiču v zibelko našega čevljarstva. Industrije žal ni več, smo pa v muzeju izvedeli in videli marsikaj zanimivega. Muzej predstavlja najbogatejšo čevljarsko zbirko v Sloveniji, tako po številu predmetov kot čevljarski tradiciji, ki je zaznamoval ta del Slovenije. Če se reče Tržič, verjetno vsi najprej pomislimo na Peko. Vsak kraj ima svoje znamenitosti - Tržič: čevljarstvo - bogato obrt (izvedeli smo tudi od kod izraz - živeti na veliki nogi), sloves tržiških višnjevih nogavic, modri tisk, pridelava surovin npr. gojenje lanu in še več. Peter Kozina, po rodu Dolenjec, najprej trgovec, nato veleindustrijalec, je postavil in razvil gorenjsko čevljarsko dejavnost, ki ima svoje začetke v letu 1903. V najboljših časih je zaposlovala tudi do 5.000 ljudi in več. Danes tovarne ni več, blagovna znamka Peko preko Alpine živi naprej.
V Peku so poskrbeli tudi za obeležitev naših smučarskih uspehov, ki jih je začel Bojan Križaj in nato vrsta res uspešnih smučarjev - od Mateje Svet, Roka Petroviča do najuspešnejše Tine Maze.
V Tržiču je bila tudi tovarna Bombažna predilnica in tkalnica - BPT. Njihovi so bili mehki bombažni izdelki, v katere smo povijali naše otroke, ko še ni bilo plenic za enkratno uporabo.
Tradicijo obujajo na vsakoletni prireditvi Šuštarski sejem v Tržiču, ki je vsako prvo nedeljo v mesecu septembru.
Sledilo je druženje na kosilu v Lescah. Ob prijetnem klepetu, dobri hrani in pijači je popoldan kar hitro mineval. Če smo že v tem koncu je seveda skoraj obvezen obisk Brezjanske Marije. V cerkvi smo zapeli nekaj pesmi, se priporočili Mariji in se v poznih popoldanskih urah odpeljai proti domu.
Joži Staniša
 |
| Skupinska slika pred muzejem |
 |
| Tržič je bil začetek našega vrhunskega smučanja |
Ni komentarjev:
Objavite komentar