Na tih deževen dan, so se začeli pokoronski pohodi. Zbralo se je nekaj neustrašnih (kar pomeni, da jih ni ustavil dež) na Dolžu in krenilo po našem lepem Podgorju. Lojzetu se pozna, da je bil ves čas "na poti", pa tudi ostali niso zaostajali. Pot jih je vodila preko Vrhov do Cerovca. Ena marela in palice, pa so bili tam. Dobro, da je bila zraven Rezi s Cerovca, ki je pohodnike povabila pod streho, pa tudi "zdravila" in priboljšek, sta bila kar hitro na mizi. Rezi razdre tudi marsikatero enostavno in hkrati pristno življensko resnico. Ker je doma na hribu, zemlja, ki jo obdeluje pa je nižje, preprosto pove, kako morajo vse pridelke znositi ali pripeljati v hrib, edino gnoj morajo pa tovoriti navzdol.
Tako je čas pod streho - vedritev - kar ušel. Tako jih pot nazaj ni vodila preko Iglenika, je tudi preveč deževalo. Na Dolžu pa jih je že pričakoval Jože, ki je vedno gostoljuben in vesel postanka in kratkega klepeta. Sj
 |
| Druženje, pa pohod, pa Podgurje - to je to |
|
|
|
 |
| Malo premočeni a zadovoljni |
 |
| Takole gredo pa čebele na svoje pohode, tukaj ravno počivajo |
